[ Pobierz całość w formacie PDF ]

»O, prav ste storili,« so vinogradniki vse verujoãe in
obãudujoãe govorili, »le pijte, ker ste jih nakrepelili in
obrnili od na0 ih krajev!«
·entvidci in Gabrovci pa so se spet Ïe grdo gledali; ãe
gospode ne bi bilo zraven, posebno patra Konrada, 0 e v
330
BELI MENIHI
BESeDA
lase bi si bili skoãili; tako so se pa le draÏili in zasmeho-
vali.
»Kaj bi se neki postavljali vi!« so jih Vi0 njani devali v
niã. »Na0 ega Hotimirja poglejte! On se je res lotil Ogra,
tako hudega, da je podrl gospoda Majnhalma samega,
ki ve, kako je drÏati sulico in sukati meã. A Hotimir je
skoãil in po betici tre0 ãil pesjana, potolkel deset drugih
in bi jih bil 0 e veã, pa so mu zlodeji u0 li. In vendar ne
zine nobene o tem.«
»Hotimir je res kavelj, tako je reãi lepo po pravici!« so
vsi pritegnili.
»Kaj se mu mara! Vãeraj je bil tlaãan, danes pa je Ïe
gospodar svobodnjak za vse veãne ãase!«
»Vreden je tega, med nami mu ga res ni vrstnika!«
»Posihmal se bo morda kaj sprevrglo tudi za nas.«
»Dejal bi, da se bo res. Hartvika ni veã in gospod
Majnhalm privede grofiãno Svibenjsko, ki je neki lepa in
dobra, kakor je bila na0 a Ema.«
Hotimir je res le molãal. Vse misli so mu Ïe svatova-
le doma, vsako ustavljanje spotoma ga je draÏilo.
A tudi Majnhalm ni nikjer trpel dolgega postanka, za-
radi Ditrika se mu je mudilo, da bi siromak prej pri0 el iz
nosilnice.
Tudi ãeta je spotoma kar kopnela. Vsi, ki so bili iz
daljnih krajev, so se trgali od nje in so po bliÏnjicah vreli
domov.
331
BELI MENIHI
BESeDA
»Le pojdite!« je Majnhalm dovolil tudi Gabrovcem.
»In Trlepu povejte, naj precej pride na vi0 enjski grad!«
jim je naroãil, ker si je Hotimir izbral ba0 Trlepa, da bi
zanj na gradu opravil dejanje, ki ga je 0 ega terjala ob
osvoboditvi tlaãana.
·e preden so vi0 enjski vojskarji prigrmeli domov, je Ïe
pridirjal Trlep in razpovedal Vi0 njanom, kaj je Hotimir
storil na boji0 ãu in kako ãudovito lepo se mu je grof
Majnhalm zahvalil.
»Hotimir  ? Kaj je mogoãe  ? Svobodnjak  ?« sta
se Vitogoj in Ljubin ãudila.
»Po pravici!« je Trlep mogoãil. »Tak Hotimir ne more
tlaãaniti, presvobodnja0 ko mu je srce!«
Hotimirova mati, Îivka in njena mati so se od sreãe
jokale in z odprtimi usti 0 e in 0 e poslu0 ale, kako so Ho-
timira slavili in ãastili tudi na Svibnem.
A ko so vendarle Ïe pri0 li ukajoãi in pojoãi vojskarji,
se jim je vsa vas zagnala naproti, je kriãe pozdravljala
Hotimira in slavila in hvalila grajske.
Trlep jim je iztrgal Hotimira, da bi ga odvedel na grad.
·la sta navkreber za grajskimi.
»No, vihravec, zdaj se bo0 pa zaletel in brÏ obabil,
kajne?« ga je Trlep poredno dregal.
Hotimir, ves rdeã in komaj vedoã, da hodi po zemlji
in da se mu samo ne sanja tako lepo, je Ïivo pokimal:
»Aha . . . !«
332
BELI MENIHI
BESeDA
»Ali 0 e pomni0 , kako si za kriÏe in teÏave rinil v ne-
umnosti?« se je Trlep smejal. »In v kak0 ne strahovite
neumnosti! O, pa te moram pohvaliti: slu0 al si me, ko
sem te svaril, miril in uãil, da potrpi.«
»Aha . . . !« je Hotimir spet pokimal. »Za vse sem
vam moãno hvaleÏen, oãe Trlep!«
»Vidi0 , zdaj ti svétujem se eno: »Z Ïenitvijo potrpi 0 e
malo!«
»·e  ? Jejhata  ? Zakaj  ?« se je ustra0 il. »Zakaj  ?«
»Naj se Majnhalm oÏeni prej. Morda mu ne bi bilo
prav, ãe bi zdaj, ko te je spustil iz rok, kar na vso sapo vil
z Ïenitvijo.«
»Bom pa,« se je vdal.
»Saj ne bo treba dolgo in Îivke ti nihãe ne bo veã za-
lezoval.«
Na gradu so ju bratje Ïe ãakali.
Majnhalm je ob kratkem 0 e enkrat povedal, kako ju-
na0 ko se je tlaãan Hotimir, sin Vitogojev, vedel na bo-
ji0 ãu.
»In takega junaka ne maram veã za tlaãana!« je slo-
vesno rekel in pogledal Trlepa.
Trlep je segel v Ïep, si dal zlatnik na dlan in stegnil
roko proti Majnhalmu.
»Vreden je zlatega denarja,« je dejal po 0 egi. »Prodaj-
te ga meni!«
333
BELI MENIHI
BESeDA
Majnhalm ga je rahlo udaril po roki, da je zlatnik od-
skoãil po tleh.
»Ne prodajam  osvobajam ga!« je rekel 0 e slovesne-
je. »Osvobajam ga vseh tlaãanskih suÏnosti in brez od-
kupnine postavljam za svobodnjaka in samolastnega
gospodarja na domu njegovega oãeta in njegovih de-
dov!«
Trlep se je lepo zahvalil za Hotimira, ki od ginjenosti
0 e govoriti ni mogel in se je ves solzan le globoko pri-
klanjal.
Majnhalm je v roko vzel 0 karje in jih razkreãil, da bi
mladeniãu odrezal koder las; pa jih je brÏ vrgel po tleh,
rekoã: »Tlaãanske 0 karje naj se nikoli veã ne pritáknejo
tvojih las; rasto naj ti po 0 egi svobodnjakov!«
Trlep se je pripognil za 0 karjami in jih je zlomil; po-
bral potlej 0 e zlatnik in ga dal mlademu svobodnjaku.
»Bodi sreãen, o Hotimir svobodni, in zdrav bodi ka-
kor zlatnik in v vsem dejanju in nehanju po0 ten in ãist
kakor zlato!« ga je opominjal. »In nikoli ne pozabi, kdo
si bil, preden sta te povi0 ali dobrota in milost tvojega
plemenitega gospoda!«
Zdaj je Majnhalm s stene snel meã in ga poloÏil na
desno ramo Hotimiru, ki je medtem pokleknil.
»Ná  meã!« mu je dejal zelo slovesno. »Pa0 i si ga
zmerom mo0 ko, suãi ga vselej juna0 ko za ãast in pravi-
co! Zakaj meã je znamenje moãi in ãasti!«
334
BELI MENIHI
BESeDA
Hotimir je vstal in si opasal meã, medtem se je zbral
in je potlej dejal: »Bog mi pomagaj, da si bom zmerom
svest tega in da bom ostal vreden dobrote in odlike, ki
ste z njo osreãili mene in moje in odlikovali vso vas in
vse tlaãane svoje velike, mogoãne gospo0 ãine . . . !«
»Preteti Hotimir  res je kavelj . . . !« je Henrik za-
mrmral in natoãil medice in dal vrã najprej Majnhalmu
in ta Henriku in Ditriku, ta pa Trlepu; naposled ga je do-
bil 0 e Hotimir in dejal, preden ga je nagnil:
»Na zdravje, na ãast va0 e plemenite, lepe neveste, na-
0 e bodoãe gospé  «
Henrik je z obema rokama udaril po kolenih in je na-
vdu0 eno rekel:
»Kavelj  !«
»Hvala ti, o Hotimir!« mu je Majnhalm stisnil roko.
»Glej ga, ti edini si se je spomnil, ko bi bil smel misliti na
katero drugo! Tudi tega ti ne bom pozabil  hvala ti!«
Trlep je kar rdel, tako se mu je dobro zdelo.
»Kdaj bo0 napravil svatbo?« se je Majnhalm nasmeh-
nil.
»Za vami, gospod grof. Noãem vas prehiteti.«
»Ne, ne, o Hotimir!« se je Majnhalm branil. »Îelim,
da niã veã ne odla0 a0 , predolgo Ïe ãaka0  in preteÏko!«
se mu je namuznil.
Hotimir od veselega, nepriãakovanega iznenadenja ni
vedel, kaj bi rekel.
335
BELI MENIHI
BESeDA
»Storil bo po va0 i Ïelji, gospod grof,« se je Trlep vtak-
nil.
»Samo vedeti mi daj!« mu je gospod segel v roko.
»Povabi v svate vso vas, da bo vedela, kdaj se je Ïenil
moj najljub0 i svobodnjak! In vedi 0 e to, da ti za svatov-
0 ãino darujem pitanega vola, tri mehove vina in en meh
medice!«
Ta je bila prehuda 0 e za Trlepa samega, ki je bil trde
skorje.
»Le kaj se ti je vnelo v temle Majnhalmu, ki je bil
zmerom tak robavs?« je tiho ugibal, ko sta s Hotimirom
pompljala z gradu in Ïvenketala z meãem. Naposled se
je nasmehnil: [ Pobierz całość w formacie PDF ]

zanotowane.pl

doc.pisz.pl

pdf.pisz.pl

kajaszek.htw.pl